Kako (ne)srečni smo Slovenci v svojem poklicu?

Se še spominjate, kaj ste želeli postati kot osnovnošolec in srednješolec? Zdravnik, policist, novinar, odvetnik, pevec ali igralec. In danes? Ste uresničili svoje najstniške sanje?

Seveda ste vmes spoznali, da poklic ni tako preprost, kot ste si predstavljali nekoč, pa vendar, si upate trditi, da vas delo izpopolnjuje ter vam daje nove izzive in zagone? Morda ste eden takšnih srečnežev, a sodite le med peščico Slovenk in Slovencev. Raziskava podjetja Profiles International Slovenia je pokazala, da Slovenci množično delamo na delovnih mestih, ki nam pravzaprav niso pisana na kožo. S tem pa ne škodimo le sebi in svojemu zdravju, ampak celotni družbeni blaginji. Začarani krog, o katerem je tekla beseda z direktorico Profiles International Slovenia in ustanoviteljico Kadrovske asistence Zvezdano Lubej, žensko širokega nasmeha, ki je srečo našla v ustvarjanju uspešnih ljudi.

Sami ste izbrali poklic, ki vas osrečuje. Ste direktorica podjetja, ki se ukvarja s kadrovskim svetovanjem, izdelujete pa tudi zaposlitvene profile posameznikov, s pomočjo katerih osebam svetujete, kakšno je zanje primerno delovno mesto. Zakaj pa menite, da se veliko ljudi znajde na napačnem delovnem mestu?

Težave z izbiro poklica se začnejo že v mladosti, z vpisi na srednjo šolo in fakulteto. Pri tem je, kot opažam, veliko mladih povsem izgubljenih, sploh nimajo nobenih želja niti zamisli o tem, kaj naj bi počeli. Zato pogosto odločitev o tem, kaj bodo postali, prepustijo drugim. Pri tem igrajo pomembno vlogo razne TVserije, ki določene poklice, na primer odvetniškega ali zdravniškega, idealizirajo, in seveda tudi vrstniki ter starši. Mladi pri izbiri poklica zelo redko upoštevajo lastne želje, talente in zmožnosti, kar pa je ključno, če želimo izbrati pravi poklic. Poleg tega se jih zaradi pomanjkanja izkušenj pogosto sploh ne zavedajo.

V zadnjih dveh letih ste opravili več kot 3000 profiliranj iskalcev zaposlitve. Kaj ste ugotovili?

Raziskava je potrdila, da se osebnostne lastnosti ljudi pogosto ne skladajo z zahtevami delovnega mesta, ki ga opravljajo. Pri tem so izstopali prav pravniki; nikakor se ne vidijo v tem poklicu, tudi osebnostno so povsem neprimerni za to dejavnost. V tem primeru se jasno vidi, kolikšen vpliv imajo na izbiro poklica mediji. Zdaj je menda moderno, če si forenzik. Ampak izbira poklica ni modna muha. Zelo družaben človek bo namreč izjemno nesrečen na delovnem mestu, denimo, v laboratoriju. Visoka raven družabnosti pa je zelo dobrodošla v prodaji in službah za odnose z javnostjo. Ujemanje osebnostnih lastnosti kandidata z zahtevami delovnega mesta je torej ključno.

Vsekakor pa igramo pomembno vlogo pri izbiri poklica tudi starši. Ali svetujete, da v celoti sledimo otrokovim željam ali da poskušamo na njihovo odločitev vplivati tudi sami?

Starši smo odgovorni, da pomagamo otrokom do samostojnosti in da jim privzgojimo delovne navade. Predvsem pa moramo postati sami zgled proaktivnosti in odgovornega državljanstva. V praksi se srečujem z dijaki in študenti, ki so proaktivni in znajo pridobiti vse informacije, da se pri izbiri poklica pravilno odločijo. Pri tem jim lahko kot starši pomagamo tako, da si za pogovor z njimi vzamemo dovolj časa ter jim razložimo, katere so prednosti in slabosti določenega poklica. Nikakor pa ne svetujem, da se preveč vpletamo v njihovo izbiro ali da, na primer, otrok postane sredstvo za izpolnitev naših neizpolnjenih želja, kar se pogosto dogaja. Otroci morajo odgovornost za odločitev o tem, kaj si želijo postati, prevzeti tudi sami. Predvsem pa jim je treba pojasniti, da je izbira poklica ena ključnih odločitev, ki jim bo prinesla srečno prihodnost.

V tem času dijaki zadnjih letnikov srednjih šol pridno gulijo šolske klopi, se pripravljajo na maturo in upajo, da bodo sprejeti na želeno študijsko smer. Pogosto pa jim to zaradi premalo točk na maturi ne uspe.

Dejstvo je, da so določene študijske smeri bolj oblegane kot druge, med njimi so, na primer, multimedijske študije, pravo, medicina, mikrobiologija, presežek prijav imajo vsako leto tudi na določenih smereh filozofske fakultete in fakultete za družbene vede. Gre za tradicionalno zelo popularne študijske smeri, na priljubljenost katerih – ponovno – močno vplivajo televizijske serije in medijsko oglaševanje. Pri izbiri določenega študija pa so pomembne predvsem posameznikove osebnostne lastnosti in zmožnosti. Otrok naj si pri vpisu na srednjo šolo in fakulteto ne naloži pretežkega bremena. Mladi naj se vpišejo na takšne študijske programe, kjer jim ne bo treba vse energije porabiti za to, da se komaj prebijejo iz letnika v letnik, temveč da bo študij primeren za njihove sposobnosti in da jim bo ostalo še dovolj časa za obštudijske dejavnosti. Študij mora biti nekaj, kar ni mučno delo, temveč nekaj, kar naj bi mlade veselilo. Če precenjujejo svoje sposobnosti, pa vse postane mučno.

Ravno zato že srednješolcem predlagate, naj opravijo test osebnostnega profila, s katerim ugotovijo, za kateri poklic so primerni. Za kakšna testiranja gre?

Res je. Sodelujemo s kar nekaj srednjimi šolami in pomagamo mladim na poti do vpisa na fakulteto. Gre za psihometrična testiranja, s katerimi prepoznamo kombinacije osebnostnih lastnosti, na podlagi katerih potem posamezniku svetujemo, kateri tipi delovnih mest so zanj najustreznejši. To se je zadnja leta izkazalo kot zelo uspešen projekt. Upam, da se bo zanj v prihodnje odločilo še več posameznikov.

Izbira študija vodi tudi do izbire službe. Časi se sicer nekoliko izboljšujejo, ampak brezposelnost mladih je pri nas še vedno 15 odstotna. Končana srednja šola ali fakulteta ni več garancija za to, da bo nekdo tudi dobil delovno mesto.

Gre za kompleksno situacijo. Povezanost med gospodarstvom in fakultetami je premajhna, tudi dolgoročne vizije, kakšne kadre bo Slovenija potrebovala, trenutno ni. Osebno se že nekaj časa sprašujem, zakaj je dovoljeno izobraževalnim institucijam zapolnjevati dodatna mesta, če vemo, da že nekaj prejšnjih generacij ni dobilo službe. Zakaj so starši pripravljeni plačevati visoke šolnine, ker se njihovi otrokom ni uspelo redno vpisati na določen študij? In to celo za študije, kjer se že vnaprej ve, da imajo dolgo čakalno dobo zaposlitve. Zdi se, kot da gremo z glavo skozi zid. Po eni strani gre izobraževalnim institucijam, da si zagotovijo nekaj finančnega priliva, s čimer škodijo gospodarstvu in osebam, ki se vpisujejo, po drugi strani pa starši na vsak način želijo, da se njihovi otroci vpišejo na določen študij, in se niti ne vprašajo, ali je to zanje zares dobro. Zaposlovanje mladih bi morali sistemsko bolje definirati.

Kljub temu pa ne moremo celotne krivde zvaliti na sistem. Za pridobitev zaposlitve so odgovorni tudi mladi sami. Kako naj poteka iskanje službe?

Dejstvo je, da kljub številnim dogodkom na to temo še zmeraj vsi mladi niso dovolj usposobljeni za iskanje zaposlitev, ne znajo se denimo dovolj uspešno mrežiti. Osebno menim, da bi bilo treba določeno znanje in zavedanje o pomenu podjetniškega razmišljanja uvesti v izobraževalne programe relativno zgodaj, vsaj v srednji šoli. Ko pa se posameznik odloči poslati prošnjo na določeno delovno mesto, naj bo resnična. Nobenega smisla ni v tem, da si poskušamo pot do nove službe utreti z drobnimi prevarami, prej ali slej se bo namreč razkrila resnica. Podatki so pokazali, da kar 53 odstotkov življenjepisov in prošenj za delovno mesto vsebuje netočne ali celo lažne podatke. To je težavno tudi za delodajalca, saj na podlagi lažnega življenjepisa težko zaposli pravo osebo.

In napačno zaposlena oseba podjetje tudi veliko stane?

Res je. Če nadrejeni zaposli napačno osebo, ga lahko to stane tudi do 30 odstotkov letnega dobička. Po drugi strani pa dela srečen kader kar 30 odstotkov bolj učinkovito. Tu gre za res velike razlike.

Torej, če si želimo uspešne rasti podjetja oziroma gospodarstva, je pogoj, da imamo prave ljudi na pravih delovnih mestih?

Prave ljudi s pravimi osebnostnimi lastnostmi. Pomembno je tudi, da so na vodstvenih položajih karizmatični ljudje, ki znajo sodelavce usmerjati in motivirati. V zadnjih dveh letih smo na vzorcu več kot 60 podjetij ugotovili, da je zavzetost v slovenskih podjetjih izredno nizka. V naših podjetjih še vedno vlada preveč strahu. Ljudje se bojijo za delovna mesta. Strah pa ni karizmatičen, ne vpliva na zavzetost in ovira razvoj. Strah je največja ovira, da v življenju kaj dosežemo. Treba je ustvarili primerno delovno okolje, ki je podpirajoče. Potem lahko pričakujemo tudi, da bomo imeli ustvarjalne, zavzete in srečne ljudi. To je pogoj za srečno družbo.

Mednarodni avtor in govorec na področju samorasti Wayne W. Dyer je nekoč dejal: »Če spremeniš način, kako gledaš na stvari, se stvari, na katere gledaš, spremenijo.« Se strinjate?

Vsekakor. Pomembno je, da se ne pretvarjamo, da smo nekdo drug, in da pri izbiri poklica ostanemo to, kar smo. Tako bomo našli pravo službo zase. Vsak si želi delati to, kar ga veseli, in le tako smo lahko srečni.

Anketa med srednješolci: Kaj bi radi postali?

Vesna, 19 let: »Vpisala sem se na psihologijo. Ta študij sem izbrala, ker se mi zdi zanimiv, naprej pa si želim delati še specializacijo iz klinične psihologije. Upam, da bom na želeno fakulteto tudi sprejeta.«

Ema, 19 let: »Vpisala sem se na ljubljansko akademijo za glasbo, na sprejemne izpite pa se bom odpravila tudi na druge glasbene akademije, v Zagreb, Salzburg in Gradec. Če bom sprejeta na več krajih, se bom odločila, kam naprej. V prihodnosti si želim igrati violončelo v orkestru ali komorni zasedbi, igrala bi tudi solo, prav tako me zanima organizacija koncertov.«

Nina, 18 let: »Najprej je treba maturo dobro odpisati, potem pa naprej! Trenutno se tako veliko učimo, da imamo vsi podočnjake (smeh). Jaz sem se vpisala na farmacijo, ne želim pa si delati v lekarni ali laboratoriju, ampak me bolj zanima trženje, tako da bi se usmerila v trg.«

Martin, 19 let: »Vpisal sem se na fakulteto za računalništvo, smer programiranje. To me že od nekdaj zanima pa tudi že zdaj se s tem ukvarjam. Verjamem, da bom sprejet, ker ni tako visoke omejitve vpisa.«

Vega, 18 let: »Vpisala sem se na pravo, kasneje pa bi se usmerila v vojno ali humanitarno pravo. Na pravu je sicer ponavadi omejitev vpisa, ampak mislim, da bi morala biti sprejeta v prvem krogu.«

Kaja, 19 let: »Vpisala sem se na fizioterapijo, kasneje pa sem razmišljala, da bi se usmerila v fizioterapijo za športnike, da bi delala v kakšnem športnem klubu. Upam, da bom sprejeta, saj so kar velike omejitve vpisov, tako da se zdaj učim na polno.«

Ste se tudi vi znašli pred pomembno karierno odločitvijo?

Vas delo, ki ga opravljate ne motivira?

Želite ugotoviti, v čem ste dobri in v kateri smeri nadaljevati izobraževanje?

Ne išči službe, ustvari si kariero http://goo.gl/RNaIU4

Medij:
Slovenske Novice

Kdo nam zaupa

Profiles international Slovenija | Telefon: 041279597 | Pišite nam

KADROVSKE STORITVE d.o.o.  Beloruska ulica 8, 2000 Maribor