Čeprav smo bili vzgojeni v duhu pridnosti, je tisto, kar danes zares šteje, ‘pametno’: da se vsakega izziva lotimo tako, da bo delo narejeno najhitreje in najboljše.

»Kaj to sprašujete? Saj vam nihče ne bo povedal po resnici,« komentira udeleženec Dejan moje vprašanje na delavnici, kako so sodelujoči doživeli vajo. »Zakaj ne,« vprašam, namerno naivno. »Ker si vsak misli svoje, pove pa drugo. Diplomatsko. Neiskreno. Ni se pripravljen izpostaviti,« odgovori slednji. Razprava se razživi, izmenjamo nekaj misli, delo teče dalje.

A zgodba se ponovno odpre po zaključku delavnice. Opazujem pogovor treh udeležencev. »Zakaj se oglašaš v mojem imenu,« pristopi Andraž k Dejanu, »s tem, da ne govorim iskreno, se sploh ne strinjam in verjamem, da še kdo drug ne.« »Zakaj se potem niste oglasili, ko sem to komentiral,« se brani Dejan in (upravičeno) vpraša Andraža. »Svoje občutke o vaji sem vodji povedal iskreno,« pojasni Dejan. Zmago doda: »Tudi jaz.« Korektno. In hkrati res, da se za splošno mnenje nihče od njiju ni izpostavil javno, pred vsemi. Obveljal je vtis, da v tem kolektivu vlada kultura, kjer se na glas ne govori iskreno.

Molk ni zlato, spregovorimo

Prizor sproži razmišljanje. Kako pogosto nekdo nekaj pove v imenu vseh, pa smo prisotni kar tiho in izjava obvelja, kot da je resnična. Poznate tisto: saj vsi kradejo. Pa začnem – čudakinja, ki se z nečem ne morem kar sprijazniti – spraševati ljudi na dogodku …
»Oprostite, ali vi kradete?«
»Ne …«
»Pa vi?«
»Ne!«
In tako naprej. 31 ljudi pove, da ne krade. Torej, ne govorite v našem imenu: ne drži, da vsi krademo! Ne strinjam se in ne živim v okolju, kjer vsi kradejo. Živim pa v okolju, ki je včasih to govorilo kar na počez – to je bilo del neke (škodljive) folklore. In ta prispevek stremi k temu, da to navado opustimo.

Misel skoči na drug prizor. Ustvarjalna skupina desetih ljudi, načrtovanje konference. Iskrijo se ideje, kako dogodek narediti prebojen. »Kaj, če ljudem rečemo, da na začetku vsak pove, kaj je problem s katerim se sooča,« predlaga Jaka. Pri sebi pomislim: hm, Slovenci nismo ravno naravnani k izpostavljanju. Kdo od nas ima pogum in samozavest, da pred stotimi ljudmi pove, kateri problem je prišel rešit na konferenco. Ker bi to pomenilo: priznam, imam problem, nisem popoln, ne vem in ne znam vsega. V prostoru zaveje – zdi se, da glasna – tišina.

Sonja razmišlja – enako kot jaz, le naglas – in vpraša za mnenje: »Kaj mislite ostali?« Oglasi se Marjana: »Zakaj pa ne? Mislim, da prepogosto predpostavljamo v čem smo Slovenci takšni in drugačni. Poskusimo, pa bomo videli,« energično usmeri. Prav res, če ne poskusimo, ne vemo, temveč samo predpostavljamo, se v mislih strinjam z njo. Ko dr. Jaka Lindič, profesor in podjetnik, pove še, da so poslovni načrti Slovencev boljši od tistih, ki jih srečuje v Kaliforniji, sem še bolj navdušena. Prepogosto smo bili do sebe (pozor, govorim v pretekliku) preveč kritični. Pravzaprav že toliko, da nam je škodovalo. Čeprav smo bili vzgojeni v duhu pridnosti, je tisto, kar danes zares šteje, ‘pametno’: da se vsakega izziva lotimo tako, da bo delo narejeno najhitreje in najboljše.

Pametno delo v petih korakih

Pametno delo, kakor resno se sliši, je v resnici podcenjena, zabavna ter vsestransko koristna veščina. Lahko se je torej naučimo in prakticiramo povsem na lastno pest, nadvse pa nam lahko pride prav tako na delovnem mestu kot pri domačih ali prostočasnih opravkih, organizaciji časa ipd. Peter Drucker, vodilni guru menedžmenta 20. stoletja, je že pred dvema desetletjema predvidel potrebne spremembe v delovni strategiji današnjega časa in opredelil pet temeljnih lastnosti pametnega dela.